Ob Savi do Litije in nazaj

V bistvu tistega jutra nisva imela posebnih načrtov. V bistvu sva nameravala samo na kratko dopoldansko razmigavanje nog. Na kofirajd, kot se temu reče v kolesarskem žargonu. Čez Zalog na Savo, kjer je vedno kakšna stopinja manj in bi v vodo lahko namočila vsaj prste na nogah. Kakšnih trideset kilometrov bova pa najbrž že naredila, je rekel Mr. P. Ravno prav, sem odvrnila in smuknila v dres, ki ga že kar malo predolgo nisem oblekla.

Dan je bil vroč, a je sonce že zgodaj prekril megličast oblak, pod hribom na robu gozda pa je bila temperatura zraka občutno nižja kot na Viču. Pri vasi Podgrad, le malo za tem, ko se Kamniška Bistrica in Ljubljanica zlivata v Savo, sva zapustila prometne ceste z nervoznimi vozniki in vzdolž najine trase je ostala le železnica, po kateri je vsake toliko prihrumel tovorni vlak. Od tam naprej je bilo obračanje pedalov en sam užitek. Iz gozda je vel prijeten hlad, ko sva mimo široke šumeče reke nabirala kilometre in uživala v še enem od skritih biserov ljubljanskega predmestja.

Na opuščenem, prikupno zaraščenem betonskem pomolu, ki ga je Mr. P. odkril na enem od svojih prejšnjih girov v te konce, sva si res ohladila stopala, pobasala energijski ploščici in ugotovila, da se bo trideset kilometrov tega dne zagotovo nabralo in to zelo kmalu, midva pa nisva bila še niti na poti nazaj. Še vedno polna energije sva tako popokala kolesi in nadaljevala turo do Spodnjega Hotiča, kjer sva se v kolesarjem in motoristom prijaznem lokalu, v katerem streže sila prijetna gospodična, usedla na kavo in cedevito. Za naslednjim ovinkom je bila Litija.

V bistvu čisto do Litije nisva prišla, četudi je bila tik za ovinkom in bi bil to lep zaključek ture. A vaška ura je že odbila poldne, postajalo je vse bolj vroče in strinjala sva se, da je prišel čas, da obrneva nazaj. Včasih je že tako, da zdrav razum premaga nezdrave želje. Nisva se vrnila po isti poti: v Jevnici sva čez pokrit lesen most odvila v Senožeti in se od tam po drugi strani, čez Dol, Dolsko in Šentjakob vrnila v od vročine že povsem razbeljeno Ljubljano.

V bistvu sva nameravala samo na sproščujoč nedeljski kofirajd. Na koncu pa je števec pokazal krepkih triinsedemdeset kilometrov.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja