Škocjanski zatok: biser narave na robu Kopra

Prejšnji vikend sem jaz izbirala, kam. V soboto sva se potepala po Olševi, v nedeljo smo jo mahnili na Obalo. Na morje, a ne čisto zares. Že kar nekaj časa sem si želela sprehoditi se po Škocjanskem zatoku, naravnem rezervatu na pragu Kopra, zadnjem ostanku morja, ki je nekdaj obdajalo to otoško mestece, našem največjem polslanem mokrišču. Prav veliko jih verjetno sicer nimamo, a nič zato – tale je namreč čudovit.

Bil je lep sončen dan, parkirišče centra za obiskovalce pa skoraj prazno. Lesena infrastruktura rezervata, zgrajena pred nekaj leti, je že dobila tisto sivo patino, ki se je nekateri tako bojijo. Na njej je nekaj skandinavskega, morda mi je ravno zato tako zelo všeč. Sprehodili smo se po poltretji kilometer dolgi krožni poti, skozi odprtine v opazovalnicah občudovali ptice, ki so čepele v plitvi vodi, konje, ki so se brezbrižno pasli nedaleč od nas in belo govedo, katerega rogovi so le tu in tam pokukali iz visoke trave. V daljavi se dvigali žerjavi in pisana infrastruktura koprskega pristanišča. Veter, brez katerega bi v rezervatu vladala neznosna vročina, nam je kuštral lase in premikal trstičje, prepuščali smo se zvokom šelestenja rastlin in vpitjem galebov nad nami. V kontrastu z modrim nebom in zelenimi rastlinami ni bilo težko narediti nekaj zares lepih fotografij.

To ni bil celodneven izlet, natrpan z ogledi turističnih znamenitosti, le umirjen sprehod v naravi, brez vnaprej določenega urnika in brez omejitev. Tako smo se na poti domov, spontano in za kratek čas, ustavili še na pokopališču školjk v Ankaranu. Tudi tam je bila le peščica ljudi. In tudi tam je nastalo nekaj lepih posnetkov.

Po zadnji razgled na morje smo nato skočili še na Socerb. Bil je zares lep sončen dan.

Preberi tudi:
Počitnice na slovenski obali
Potepanje po zelenem zaledju slovenske Istre

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja