Po gorski cesti pod Veliki Klek: osem let kasneje

Pred dobrimi štirinajstimi dnevi sva najinega zvestega Šveda zamenjala za njegovega par let mlajšega, nekaj odtenkov svetlejšega in enako zvestega brata, ki pa vse od takrat še ni doživel prave krstne vožnje. To je, vse do pretekle sobote, ko sva se po osmih letih znova povzpela k vznožju Velikega Kleka.  

Macesni so se že odeli v rumeno, trava je dobila tisto jesensko rjavo barvo in razen nekaj nemških počitnikarjev, ki so, preden se jim je uspelo pricijaziti do Jadranske obale, najprej še malo zavili v hribe, je bila cesta razmeroma neobljudena. Prazna so bila tudi parkirišča, tu in tam je na kakšnem od njih sameval starodobni snežni plug. Tudi na razgledni ploščadi Kaiser-Franz-Josefs-Höhe ni bilo pretirane gneče: da se sezona bliža koncu je bilo razvidno iz praznih polic trgovinice s spominki, samo zase pa je govorilo tudi dejstvo, da so tirno vzpenjačo (ki je nekdaj vodila do vznožja ledenika, danes pa je od njene spodnje postaje do ledeniškega jezika še nekaj krepkih ur hoda) že zdavnaj pospravili pod streho. A se prav nič ne pritožujem: že lansko leto sva ugotovila, daje odkrivanje gorskih cest najlepše ravno v jeseni.

Enako intenzivno kot naju je znova očaral pogled na najvišji vrh naše severne sosede, sva se zgrozila nad velikostjo (ali bolje: majhnostjo) ledenika, ki se je od najinega zadnjega obiska zelo očitno zelo skrčil. Spustila sva se do spodnje postaje vzpenjače, od koder je bil pogled na izginjajoči ledenik še malo bolj žalosten. Na eni od informativnih tabel sem prebrala, da se ledeniški jezik vsako leto skrajša kar za deset metrov! Od najinega zadnjega obiska to pomeni osemdeset metrov in to ni številka, na katero bi smeli biti ponosni.

Enako kot prejšnjikrat sva jo tudi to pot mahnila še na Edelweißspitze, tam pojedla cesarski praženec s slivovo marmelado in uživala ob pogledu na s snegom poštupane vrhove. Jaz sem bila v mojemu Švedu s strešnim oknom povsem zadovoljna, Matej pa še vedno intenzivno razmišlja, da bi ovinke velikokleške ceste napadel s kolesom.

Preberi tudi:
Po gorski cesti pod Veliki Klek
Po alpski cesti na Klomnock
Po panoramski cesti na Dobrač
Po avstrijskih panoramskih cestah z motorjem
Kölnbreinsperre: V naročju Visokih Tur

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja