vselepoinprav.si

Težko bi izbrala en del Islandije, ki mi je najbolj prirasel k srcu, en dan, ki smo ga do tistega trenutka preživeli na potovanju, ali celo eno od mnogoterih islandskih naravnih lepot, a ko smo v sredo, natanko en teden po tem, ko smo pristali na keflaviškem letališču, zapuščali severni del otoka in vozili proti zahodu, mi je bilo kar malo težko. Deloma zato, ker smo že zdavnaj vstopili v drugo polovico naše popotniške dogodivščine, brez dvoma pa tudi zato, ker smo se poslavljali od zares dih jemajoče regije.

Bolj kot smo peljali proti zahodu, nižji so bili fjordi, plaže dolge in razpotegnjene, na njih pa nagrmadeni kupi naplavljenega sivega lesa. Asfalt so mestoma zamenjale široke makadamske ceste, tu in dam se je ob robu pasla kakšna ovca. Bilo je oblačno, a ni deževalo. Z morja je pihal hladen veter in upogibal bilke nepopašene trave. Nato se je bučanju vetra pridružil hecen zvok, približno takšen, kot da bi na naši super Dacii spustila sprednja desna guma. Poskakali smo iz avta in nekaj trenutkov zatem že praznili prtljažnik na rob travnika. Menjava gume se je zgodila kar tam, na cesti, ugnezdeni med pašnike in morje in po kateri v dvajsetih minutah ni mimo pripeljal niti en avtomobil.

Skok v Zahodne fjorde

Dobro uro kasneje smo prispeli v Hólmavík, zaspano vasico v Zahodnih fjordih. Naš najmlajši popotnik nas je že čakal v hiški ob morju, ki sem jo nemudoma krstila za Vilo Čiračara. Na mesto, kjer stoji zdaj, je bila pred leti pripeljana iz nekega drugega kraja, pri čemer so se ohranili njena notranja razporeditev in večina opreme, preden so jo začeli oddajati preko Airbnb-ja pa je služila kot lokalna kavarnica. Temu primerno je bila opremljena v bivalni prostor odprta kuhinja, v kateri je bilo moč najti vse, kar človek potrebuje v takšnem začasnem stanovanju, pa tudi marsikaj tistega, česar ne. Lesen ladijski pod je bil prebarvan v belo, stene v nežno sivo-modro barvo. Ob eni od sten je pod velikim ogledalom stala lepo izrezljana lesena komoda, ki je zdaj služila za shranjevanje brisač. Stoli za jedilno mizo so bili prineseni iz vseh vetrov, strme lesene stopnice, ki so vodile v zgornje nadstropje, ravno tako prebarvane v belo, so škripale pod nogami. Povsod, tudi v kopalnici, so bili razobešeni slike in posterji, v vseh prostorih pa so prevladovali svetli toni. Ob poznem popoldanskem kosilu smo premlevali dogodivščine minulega dne in ugotovili, da bi za krožno pot po Zahodnih fjordih, ki smo jo načrtovali za naslednji dan, potrebovali najmanj sedem ur vožnje in nikomur od nas, še najmanj pa najmlajšemu članu, ni bilo do tega, da bi večji del dneva znova preživel v avtu. Kljub temu, da smo s tem izpustili čudovit kos otoka in nekaj za to regijo značilnih naravnih lepot, smo se odločili, da četrtek namenimo počitku.

Naslednje jutro se nam ni nikamor mudilo. Skozi kuhinjsko okno ter skozi okni v jedilnici in dnevnem prostoru smo opazovali sivo morje, zajtrkovali in ob brskanju po spletu ugotovili, da ogromne količine naplavljenega lesa, ki smo se mu na poti v Hólmavík čudili dan poprej, na islandsko obalo prinese vse iz Rusije, od koder ta lahko potuje tudi po pet let. Pri tem naj bi ga slana voda dodobra zaščitila, zaradi česa je sila uporaben za domačine, ki so brezplačnega gradbenega materiala še kako veseli.

Sprehodili smo se po vasi, se povzpeli na hribček do cerkve Hólmavíkurkirkja in v marini dražili fantiče, ki so s pomola skakali v mrzlo vodo. Medtem ko smo bili mi zaviti v flise in vetrovke, so fantje le v kratkih hlačah in natikačih zganjali norčije po vasi. Za njih so bile to počitnice in to tavelike, poletne. Popoldan smo se odpravili na krajši pohod po obmorski sprehajalni poti, ko smo se vrnili v hiško, pa nam je Mr. P. pripravil vaflje – ja, na razpolago smo imeli tudi tovrstni pekač. Večer smo preživeli za mizo in na kavču, poslušali smo glasbo, kuhali in delali načrte za zadnja dva dneva, ki sta bila pred nami.

Čarobni polotok Snæfellsnes

V četrtek zjutraj smo še predzadnjič natrpali prtljažnika naših Dusterjev in jo vzdolž zahodne obale mahnili proti jugu. A preden je bil islandski krog zvečer sklenjen, smo se odpravili še na enodnevni obvoz po polotoku Snæfellsnes, tako imenovani »Islandiji v malem«. Vozili smo mimo zaliva, poseljenega z na stotine labodi, pa mimo obale, na kateri je ždela že davno nasedla ribiška ladja. Po dobrih dveh urah vožnje smo prispeli v Stykkishólmur, pristaniško mestece, ki ga sestavljajo pisane hiške, futuristična cerkev, nad pristaniščem pa klifu podobna skala z rdečim svetilnikom. V marini smo pojedli fish&chips in v simpatični trgovinici s spominki pustili še nekaj islandskih kron.

Potem smo nadaljevali pot na skrajno zahodni del polotoka. Mimo nas so drvela pobočja strjene lave in odrezani vrhovi gora, ki so po obliki spominjale na tiste v Arizoni. Tik za vasico Grundarfjörður smo se ustavili na mestu z razgledom na Kirkjufell, »cerkveno goro« z ošiljenim vrhom, ki – tako nas je podučil naš papirnati vodič – predstavlja enega lepših primerkov ledeniške erozije na Islandiji. Za naslednjim ovinkom se je pred nami pojavila dolga mivkasta plaža, polna velikih belih školjk, v daljavi pa smo že zagledali belo kapo vulkana Snæfellsjökull. Vstopali smo v istoimenski narodni park, ki resda ni niti največji niti najstarejši na Islandiji, a ni zato nič manj fascinanten. Bolj kot smo se približevali gori, bolj nas je navduševala. Njena pobočja, prekrita s strjeno lavo, od daleč delujejo kot kakšna akvarelna slika in povsem razumljivo je, zakaj je Jules Verne za potovanje v središče Zemlje izbral ravno to lokacijo. S parkirišča pri nevpadljivo zasnovanem centru za obiskovalce smo se sprehodili do belega svetilnika Malarrif in črne plaže pod njim. Na naši desni sta se nad morjem dvigali dvema stolpoma podobni skali, imenovani Lóndrangar, erodirana ostanka nekdanjega vulkanskega kraterja, za nami se je čepel mogočni Snæfellsjökull, mi pa smo uživali v divji naravi tega magičnega polotoka.

Ko smo se pol ure kasneje po isti poti vračali proti jugu, smo čisto po naključju odvili proti peščeni plaži, kjer je bilo parkiranih nekaj avtomobilov in presenečeno ugotovili, da se na skalah pod nami sončijo tjulnji.

Na poti do našega zadnjega prenočišča smo se ustavili v mesecu Borgarnes, po izgledu hiš, avtomobilov in tudi po okusu kave najbolj ameriškem od vseh. Pred prihodom v Reykjavík smo prečili zaliv Hvalfjörður in to sto skozi dobrih pet kilometrov in pol dolg tunel, ki poteka sto petinšestdeset metrov pod morsko gladino.

Zadnji dan, nov polotok

Vreme nam je bilo naklonjeno tudi zadnji dan, le pihalo je kot za stavo. Kilometrov se je nabralo bistveno manj kot prejšnje dni, a je bilo na polotoku Reykjanes kaj za videti. V vasici Garður smo se sprehodili do obeh svetilnikov, na skrajno zahodni obali polotoka smo prečkali most med Severnoameriško in Evrazijsko tektonsko ploščo. Na naši desni je v morju čepela ogromna kvadratna čer, otok po imenu Eldey. Eno polje lave, nekaj hribčkov ter en par usnjenih pohodnih čevljev kasneje se je pred nami odprlo geotermalno območje Krýsuvík z razpokami, iz katerih se je kadilo, in bazenčki blata, v katerih je divje brbotalo. Ko smo se popoldan vračali v Keflavík, nas je premamila pastelna barva Modre lagune in iz čistega firbca smo se sprehodili okrog zunanjih bazenčkov, ugnezdenih med črno lavo.

Pred zadnjim večernim namakanjem v vročem čebru na atriju našega stanovanjca smo opravili resen nakup lokalnih sladkarij, za silo oprali avtomobila, nato pa nič kaj navdušeno začeli pakirati kovčke.

V nedeljo zjutraj, veliko prezgodaj za odhod domov (ali, če smo že pri tem, kamorkoli drugam) smo vrnili avtomobila, mojster nam je na potrdilo o vračilu zapisal no new damage, na letališču sva z Mr. P.-jem islandske krone zamenjala nazaj v evre in vložila zahtevek za povračilo davka. Iz letala smo prve pol ure še zadnjič občudovali bele vrhove najlepših islandskih ledenikov, nato pa je deželo ognja in ledu zamenjal ocean.

Še bi šla nazaj. Za nekaj dni v Zahodne fjorde in na večdnevni pohod po notranjosti otoka, tam kjer ni cest in zelo malo turistov. Poslušat Bubbija Morthensa, se basat z islandskim superjogurtom Skyr, ki pravzaprav ni jogurt temveč noro dober sveži sir. Mr. P. bi se še vozil po vodi. Z avtom, ne z ladjo, se razume.

Preberi tudi:
Z avtom po Islandiji: sever severozahod
Z avtom po Islandiji: vzhodno od raja
Z avtom po Islandiji: na jug
Z avtom po Islandiji: Reykjavík in Zlati krog