Črna prst

Nazadnje sem po Spodnjih Bohinjskih gorah pohajkovala predprejšnje poletje, ko smo jo za moj rojstni dan mahnili na Vogel in sosednjo Šijo. To je bil izlet presenečenja, na katerem je Mr. P. premagal strah pred nihalkami, vsi pa smo razbolelih nog na koncu podlegli štirisedežnici, ki nas je zapeljala nazaj do zgornje postaje. Vrhovi najdaljšega neprekinjenega gorskega grebena so me mikali vse odtlej in pretekle nedelje sva se z Mr. P.-jem podala na Črno prst, najvzhodnejšega od njih.

Tokrat sva si za izhodišče izbrala precej odročno, a sila simpatično vasico Kal na drugi strani grebena: v zgornjem delu Baške grape, le nekaj kilometrov za Podbrdom, sva zavila strmo navkreber, na ozko, asfaltirano cesto, ki se je sredi vasi spremenila v kolovoz in nato postopoma zavila v gozd. Od tam sva nadaljevala peš, najprej po gozdni cesti, pa po vlaki, potem pa so naju planinske table usmerile na stezo, ki se je začela strmeje vzpenjati zdaj po eni zdaj po drugi strani grebena. Ravno sva še ujela pogled na pobočje Soriške planine, potem pa naju je zajel bel oblak in dobršen del gozdne poti sva prehodila ob rahlem naletavanju snežink. Po dobri uri in pol, kmalu zatem, ko je gozd prešel v nizko grmičevje, se je oblak razkadil in pred nama se je odprl razgled na vrhove Škofjeloškega in Cerkljanskega hribovja. Mr. P. ni izgubljal časa in je hitel kazati na tiste, po katerih sva se potepala že pred časom: v daljavi Blegoš in Ratitovec, pred nama Porezen.

Sledil je zmeren vzpon po prisojnem pobočju hriba, ki se je kmalu izkazal za razmeroma napornega, saj je bila steza na nekaterih delih prekrita bodisi z zaplatami spolzkega snega bodisi z razmočeno zemljo, ki jo je že ogrelo dopoldansko sonce in se je zato spremenila v drseče blato. Ves napor je bil poplačan takoj, ko sva dosegla sedlo Čez Suho in pred seboj ugledala najprej mogočne Julijce in Bohinjsko jezero, na desni Karavanke, v daljavi Kamniško-Savinjske Alpe. Do koče Zorka Jelinčiča sva imela le še dobrih deset minut in ker je ta pozimi zaprta, je na vrhu vladal blažen mir.

Prvega planinca sva srečala šele na četrt poti navzdol in bil je tudi edini. Oblak, ki je poprej obdajal gozd, se je že zdavnaj razkadil in lep del poti sva hodila ob pogledu na pobočja Soriške planine, pred nama se je odprla južna stena Koble. Ko sva se vrnila v vas, je ura na cerkvenem zvoniku ravno odbila tričetrt na dve, a je bilo razen dima, ki se je vil iz enega od dimnikov, še vse tako kot zjutraj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja