Mali Golak

Že vse odkar so drevesa jeseni odvrgla svoje liste, sem si želela na en lahkotnejši sprehod na Goriško. Goli gozdovi so pozimi lahko še posebno lepi in mogočna drevesa Trnovskega gozda, planote, kjer je ponekod še mogoče najti ostanke pragozda, brez dvoma spadajo mednje. In ker je bilo v soboto v visokogorju preveč oblačno (v resnici pa sva le prepozno vstala), sva se odpravila proti zahodu.

V Logatcu sva zavila v smeri Podkraja proti Colu, v Colu proti Predmeji. Za štart sva si izbrala jaso na Mali Lazni, od koder bi nama pot do vrha vzela slabo uro in pol, a so nama nekaj kilometrov pred izhodiščem koncem načrte prekrižali gozdarji, ki so zaradi sečnje dreves zaprli cesto. Parkirala sva najinega belega Šveda in se od tam naprej po gozdni cesti odpravila kar peš. To je pohod podaljšalo za dobre pol ure in pomenilo tudi dostop z druge strani hriba. Po kakšnih dvajsetih minutah so naju odlično postavljeni smerokazi usmerili na gozdno stezo, v svetel bukov gozd kot ga še nisem videla in ni nama bilo žal, da sva se bila na hrib primorana vzpeti s te strani.

Na jasi, na robu katere je stala informativna tabla, naju je pričakala prva zaplata snega, shojena steza pa je bila od tam naprej vse do vrha kar dobro pomrznjena. Pot se je zatem najprej vzpela, pa spustila, obšla globoko vrtačo, prečila nekaj škrapelj in nato spet zavila navkreber. Po nadaljnjih tridesetih minutah sva dosegla preval, od koder se je med drevesi odprl prvi pogled na hribe. Gozd je prešel v ruševje in čez nekaj minut sva dosegla vrh.

S tisoč štiristo petindevetdesetimi metri je Mali Golak najvišji vrh gorovja Golaki pa tudi najvišji vrh Trnovskega gozda. Imen Veliki, Srednji in Mali Golak naj bi vrhovi ne dobili zaradi svoje višine, temveč zaradi velikosti nekdanjih planin – tista Malem Golaku naj bi bila potemtakem najmanjša. Vse okrog naju se je raztezala mogočna Trnovska planota, razgled v vse smeri pa je bil naravnost fantastičen: na severu so se za Idrijskim in Cerkljanskim hribovjem dvigali Julijci s Triglavom, na vzhodu je nad megleno ljubljansko kotlino štrlel Krim, za njo so se raztezale Kamniško-Savinjske Alpe. Na jugovzhodu se je svetlikala bela kapa Snežnika, za njim pa vrhovi Gorskega Kotarja. Na jugu iz jugozahodu je pogled segal čez Vremščico vse do Furlanske nižine, odlično pa se je videl tudi dobršen del Tržaškega zaliva. V daljavi na zahodu je Mr. P. izmed ostalih gorovij izluščil Dolomite.

Nazaj sva se spustila po drugi strani in se spotoma ustavila v Iztokovi koči, kjer sta nama prijazna oskrbnika, par srednjih let, postregla z joto in pasto bolognese. Sonce je že zahajalo za hribi, ko sva zapuščala kočo in obarvalo nebo v čudovite odtenke rdeče. Bil je fantastičen zaključek sprehoda in žal nama je bilo le, da sva morala izpustiti skok do Velike ledene jame v Paradani. Še en razlog več, da se enkrat vrneva.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja