Iz Tater v Trst
Ovinki in hribčki brkinške sadne ceste so Mateja tako prevzeli, da sva jo le dva dni zatem, ko jo je po dolgem in počez obdelal s kolesom, prevozila še z motorjem. Sadna drevesa so bila v polnem razcvetu in zrak je dišal po medu. Nikjer ni bilo žive duše, le nekje v daljavi se je vztrajno oglašala kukavica.
Potem sva se spustila do Trsta, kjer je vladala povsem druga scena in ob obalni cesti, ki pelje do gradu Miramare, ni bilo prostora niti za dvosledno vozilo. Pobrisala sva jo na Grižo, k cerkvi z najlepšim razgledom nad Tržaškim zalivom in se nato domov vrnila čez Kras.
Dan bi bil popoln, ko se ne bi ustavila v Tomaju, v najini najljubši kraški gostilni na ovinku, ki to – odkar se je zamenjal lastnik in z njim ponudba lokalnih specialitet – žal ni več.