Kofce gora, Malo in Veliko Kladivo ter skok na Veliki vrh

Dom na planini Kofce se je šele prebujal, ko sva že sedela na belih, z jutranjo zmrzaljo prekritih klopeh in srebala vroč planinski čaj. Izza hribov je ravno dobro vzšlo sonce in dokler se nama pred domom ni pridružila za tako zgodnjo uro čisto preglasna pohodniška družina, sva uživala v jutranjem miru. Potem sva jo hitrih korakov mahnila naprej.

Na pašnikih je ležala rosa, robovi planinskega zelenja, na katere še ni posijalo sonce, so bili okrašeni z belim ivjem. Kofce goro sva dosegla v slabi uri. Pred nama se je odprl pogled na Dravsko dolino s Celovcem, zavitim v meglo. Za njim se je svetlikal Dobrač, v daljavi je izza oblakov kukal Veliki Klek, desno od njega se je bleščala s snegom prekrita skupina Ankogel.

Jutranja meglica je izginjala in vse bolj ostri so postajali tudi najvišji vrhovi Julijcev. Na Kofce gori, na T-križišču brez tabel, sva zavila desno in jo po grebenu mahnila proti Velikem Kladivu. Čez sedla je vlekel hladen veter, v zavetrnih predelih sva slačila zgornje sloje oblačil. Vrh Kladiva sva dosegla po dobri uri razgibane hoje, pri čemer se nama je na zadnjih nekaj sto metrih malo konkretneje povišal srčni utrip. Razgled z dva tisoč štiriindevetdeset metrov visoke gore je bil še malo lepši in še nekoliko bolj jasen kot poprej: na levi so se dvigali odrezani vrhovi nad Jezerskim, s prostim očesom je bilo mogoče videti celo železen križ na Pristovškem Storžiču. Pred nama so se bohotile Kamniško-Savinjske Alpe, pod njimi se je raztezala ravnica ob Tržiški Bistrici.

S spokojnega vrha so naju znova pregnali glasni planinci, opremljeni z za v hribe prevelikimi količinami piva in preveliko mero arogance. Nazaj proti navideznem križišču sva se sprehodila čez Malo Kladivo in ker je bilo nekaj malice in moči še na zalogi, sva se odločila, da skočiva še na Veliki vrh. Slednjega sva pred leti sicer že osvojila, vendar zaradi megle in oblakov takrat nisva videla praktično ničesar.

Lepo vreme je tokrat naredilo svoje in po stezi se je s Kofc proti vrhu vila avtocesta planincev. To je bil tudi poglavitni razlog, zakaj se na sicer zelo razglednem vrhu nisva zadržala dolgo in ko sva se spuščala nazaj proti planini, sva na najino veliko žalost ugotovila, da sva danes na poti srečala čisto preveč ljudi, ki se v hribih ne znajo ne obnašati ne srečevati. Slavnim štrukljem sva se izognila v velikem loku in se okrog tretje popoldan vrnila na izhodišče pri Mrzlem studencu.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja