Dvojka
V letu ali dveh se lahko marsikaj spremeni. Navdušenje nad cestnim kolesarjenjem, na primer. Pred dvema letoma sem v čisto prvem prispevku zapisala, da se v rekreativno bicikliranje, po možnosti takšno v hrib, še nisem pustila prepričati. Zdaj temu ni več tako. V zadnjem letu sem prisopihala na Rakitno, odvozila Sello Ronda in se povzpela na Mangart in – kar je najvažnejše – ob tem resnično uživala. Od mojega prvega zapisa se je spremenil tudi moj odnos do vsakodnevne priprave hrane. Zdaj to počnem z nekoliko več navdušenja, a me še vedno izjemno veseli, da najraje kuha kar on.
Sicer pa je vse po starem: Kristina in Matej še nista obupala nad pisanjem in sta od lanskega oktobra prispevala vsak po tri objave. Še vedno rada berem – pred dvema letoma prvo, trenutno pa zadnjo iz Knausgårdove avtobiografije, hodim v hribe in obiskujem tuja mesta – če se le da, z vlakom. Najbolj bran je bil prispevek o Dolomitih z motorjem, tesno za petami mu je sledil tisti o obisku v Bukarešti, na tretjem mestu pa je pristala objava o stvareh iz druge roke. V primerjavi s prvim letom je razlika le v dejstvu (in ob tem se prepričujem, da vsled pomanjkanja časa), da sem letos spisala za dve tretjini manj prispevkov kot lani. So pa ti toliko kvalitetnejši, si rečem.