Snežnik
Da se nam obeta nič manj kot popoln jesenski dan, se nam je zasvitalo že ob vijuganju po z oranžno-rumenim listjem prekriti makadamski cesti, ki se je v Knežaku pri Pivki odcepila za Sviščake. Tam, na jasi pri planinskem domu, smo po slabih dvajsetih kilometrih vožnje in najmanj toliko vzdihljajih, ki jih je sprožil v jesen obarvan gozd, tudi parkirali.
S skalami posut gozd se je po dobri uri hoje umaknil nizkem ruševju in pred nami se je odprl zeleni Snežnik. Pol ure kasneje smo iz nahrbtnikov že vlekli daljnoglede, saj je bil razgled na vrhu zares neverjeten. Pod nami se je lesketalo Cerkniško jezero, na drugi strani Kvarnerski zaliv z otoki, v ozadju pa sta se nad njimi pela Učka in Velebit. Nanos je bil kot na dlani in tudi Trdinov vrh je bilo moč razpoznati. Z malo truda si lahko v lečo daljnogleda ujel Benetke. Kaj drugega kot naravnost fantastičen je bil pogled na vse tri severne gorske verige, iznad meglice pa se je poleg vsega v daljavi špičila še mogočna Marmolada, najvišji vrh Dolomitov.
Gužva v koči je bila nepopisna, družba, ki jo je zapolnjevala do zadnjega stola, pa že pošteno opita. Na vrhu so antenski navdušenci nekaj imeli. Ucvrli smo jo nazaj skozi ruševje, čez skalnat jesenski gozd in se v mirnem vzdušju planinskega doma na Sviščakih najedli štirih konkretnih planinskih kosil.
Par fotk je Matejevih.