Trojka

Namesto materialnih dobrin sem si konec lanskega koledarskega leta zaželela več pohajkovanja po hribih in obisk vsaj dveh novih držav. Komaj oktober je in zgodilo se je že oboje. Najljubši iz prve kategorije je bil brez dvoma rojstnodnevni vzpon na Prestreljenik, iz druge pa kar oba: vikend izlet na Dansko ter poletno popotovanje po Islandiji – slednje je name pustilo tako močan vtis, da sem mu namenila kar pet ločenih objav. Nehote in nevede, saj je bilo poletja konec kot bi mignil, sem precej manj časa kot lani namenila kolesarjenju, kljub temu da sem poleti prvič odvozila en del Ciclovie Alpe-Adria in bila – kot gledalec, se razume – prvikrat na čisto pravi kolesarski dirki. Moja zbirka sobnih rastlin se je občutno povečala, prevzela me je umetnost kaligrafije, na eni od sten najinega še vedno majcenega stanovanja pa po novem visi kolo.

Od preteklega oktobra sem spisala približno enako število prispevkov kot v enakem obdobju leto pred tem, pač pa sta se – vsaj kar zadeva prelivanje črk na ekran – polenila oba gosta: tako Kristina kot Matej že vse od lanskega poletja namreč nista spisala niti enega. Med najbolj branimi v preteklih tristo petinšestdesetih dneh se ni znašla nobena od letošnjih objav. Na najvišjih dveh stopničkah sta se zamenjala prispevka o obisku v Bukarešti ter osvajanju Dolomitov z motorjem. S tretjega na četrto mesto je zapis o stvareh iz druge roke izrinil potopis s potepanja po Črni gori. Peto mesto je zasedel dnevni izletu na sosednji Dobrač izpred dveh let in pol.

Ampak to ni dan, na katerega bi se smelo pritoževati: vsaj enkrat na leto in vsaj tukaj naj bo – kaj drugega kot – vse lepo in prav.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja