Divji Karpati • Gorovje Bucegi: Babele, Sfinga in vzpon na Omu

Ko sva se tretji dan najinega potepanja po Karpatih skozi gorski mesteci Bușteni in Sinaio, priljubljeni letovišči tako pozimi kot poleti, peljala proti gorovju Bucegi, se nama niti sanjalo ni, kaj naju čaka. Nato sva z glavne ceste odvila na Transbucegi, eno od najlepših gorskih cest, po katerih sva kdaj vozila, in ostala brez besed. Za seboj sva pustila gozdno linijo, pred nama pa se je odprl razgled na prostrano, zeleno pokrajino, polno zaobljenih vrhov, med katerimi se je vila cesta, ravno dovolj široka, da sta se na njej z nekoliko upočasnjeno hitrostjo lahko srečala dva avtomobila. Bilo je kot v filmu.

Po slabe pol ure vožnje sva dosegla plato Bucegi, razsežno gorsko planoto na vrhu istoimenskega gorovja, sicer najvzhodnejšega dela južnih Karpatov. Na koncu ceste, kjer se je na sončno soboto nabralo že kar precej avtomobilov, sva stricu v uniformi plačala zanemarljivo vstopnino v park, nato pa se po široki stezi, skoraj cesti, skupaj s številnimi bolj in manj primerno obutimi izletniki, odpravila na pohod do najslavnejših znamenitosti gorovja – kamnitih struktur na vrhu platoja.

Vsake toliko naju je na ovinku pričakala kakšna stojnica z vodo, pa s sladkarijami, pečeno koruzo in plišastimi pandami. Mr. P. se je brez večjega obotavljanja odločil za pokušino domačih čokoladnih napolitank. Tukaj človek težko ostane lačen ali žejen in če po kakšnem nesrečnem naključju s seboj pozabite vzeti malico, vam ne bo prav nič hudega.

Čudež narave: spektakularne kamnite strukture na vrhu gole planote

Do ene najbolj priljubljenih turističnih destinacij v Romuniji je od konca ceste dobro uro hoda in kljub temu da iz doline na vrh vozi tudi gondola, se nas je na pot večina odpravila peš in z enakim namenom: na vrhu gole vzpetine sta namreč veter in dež osamele skale oblikovala v spektakularne strukture, ki jih nekateri primerjajo s tistimi v turški Kapadokiji. Tam sicer še nisva bila, so pa Babele (v dobesednem prevodu babnice), ki so spominjale na nekakšne gručaste gozdne gobe, ter mogočna Sfinga, ki je s prave perspektive delovala kot mrtvaška glava kot lobanja, na naju naredile kar precejšen vtis. Bile so še bolj fascinantne, kot sva si predstavljala in na vrhu sva se zadržala kar lep čas.

Večina pohodnikov je na tem mestu izlet zaključila in se vrnila v dolino, midva pa sva bila šele na dobri tretjini poti in po postanku, ki je vključeval malico, nezanemarljivo število posnetih fotografij in kar precej navdušenja nad razgledi, sva nadaljevala pohod. Pred nama sta bili še slabi dve uri hoda.

Omu, najvišji vrh gorovja Bucegi

Spet sva se navduševala nad odlično označeno planinsko potjo, opremljeno s poldrugim metrom visokimi drogovi, ki so si v gostem zaporedju sledili skoraj vse do konca. Pot ni bila kratka, a lepa in izjemno razgledna in med hojo se je pred najinimi očmi zvrstilo malodane vse: strma pobočja, špičasti grebeni, zeleni pašniki, mivkasta steza, pastirji z ovcami, odrezane stene, veliki ploščati kamni. V daljavi sva zagledala Omu, najvišji vrh gorovja, pod njim pa stezo – tanko belo črto, ki se je zarezovala v pobočje hriba.

Na vrhu, pri koči – Cabani Omu, ki stoji na 2507 metrih nadmorske višine in je prislonjena na ogromno skalo, preoblikovano in zaobljeno podobno kot njene sorodnice nekaj sto metrov nižje, se je odprl pogled na gorovja in doline daleč naokoli in močan veter je tistega dne poskrbel, da je bila vidljivost naravnost fantastična. Počutila sem se, kot da sem na drugem koncu sveta, še veliko dlje od Kapadokije. Pohodniki so iz nahrbtnikov vlekli vetrovke in iz lesene koče nosili skodelice čaja. Bil je eden tistih vrhov, od katerega se kar ne moreš ločiti.

Nisva bla utrujena, a prehodila sva že dobrih deset kilometrov in ravno toliko je bilo zdaj spet pred nama. A sva šla navzdol grede v resnici enako hitro, ker je bilo preprosto prelepo, da bi hitela v dolino. Na poti sva srečala presenetljivo veliko skupin mladostnikov, večinoma najstnikov, in prišla do spoznanja, da je povprečna starost populacije v romunskih hribih očitno bistveno nižja, kot sva je vajena pri nas. To se nama je zdelo kar fino.

Do izhodišča sva se vrnila po isti poti, mimo istih ovac, pastirjev, babnic in sfinge in kar malo s težkim srcem zapustila planoto in eno najlepših gorskih cest. Za tolažbo sva v mestecu Sinaia odvila h gradu Peleș, enem najlepših v Romuniji, in se sprehodila po tamkajšnjih vrtovih. Naslednji dan pa naju je čakal še zadnji južnokarpatski potep. Epski? Ja, tudi tako bi mu lahko rekla.

Preberi tudi:
Divji Karpati • Krvavo jezero in mogočna soteska Bicaz
Divji Karpati • Nacionalni park Retezat: vzpon do jezera Bucura
Na obisku v Romuniji: vrnitev v Bukarešto
Na obisku v Romuniji: iz mesta na podeželje
Na obisku v Romuniji: Constanţa
Na obisku v Romuniji: Bukarešta
Območje gostega prometa
Made in YU ali zakaj se v Romuniji počutim kot doma

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja