Divji Karpati • Transfăgărășan: po najlepši gorski cesti na svetu

Ljubitelji najslavnejše britanske avtomobilistične oddaje boste zagotovo vedeli, da so Transfăgărășan, cesto, ki preči gorovje Făgăraș in Transilvanijo povezuje z Muntenijo na južni strani Karpatov, voditelji v enem od prispevkov okronali za najboljšo cesto na svetu. Če vas količkaj zanima zgodovina, se boste morda spomnili tudi, da je dal taisto cesto v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja – zelo na hitro in bojda za strateške namene – zgraditi tedanji romunski predsednik in diktator; zaradi nagle, nepremišljene in za delavce precej nevarne gradnje pa je znana tudi kot Ceaușescujeva neumnost.

Izmed štirih velikih gorskih verig, ki sestavljajo Transilvanske Alpe, bolj znane kot južne Karpate, sva se do tega dne potepala po dveh – dih jemajočih planotah in grebenih gorovij Retezat in Bucegi. Parâng, tretje (in hkrati drugo največje v romunskih Karpatih) sva bila tokrat primorana izpustiti, pač pa se je na četrti dan najinega južnokarpatskega raziskovanja pred nama dvigal mogočni zeleni Făgăraș, gorovje, ki se ponaša kar s tremi najvišjimi vrhovi v Romuniji. Z regionalne ceste, ki povezuje večja mesta na severni strani Karpatov, sva v nevpadljivem krožišču, v katerem ni bilo table za eno najslavnejših cest v Romuniji, odvila proti hribom.

Po serpentinasti cesti čez gorovje Făgăraș

Šla sva zgodaj, da bi se izognila gneči in odločitev se je izkazala za pravo: cesta, odprta le od julija do novembra, je namreč v teh nekaj mesecih vsak dan polna ovinkov željnih preizkuševalcev in že zjutraj se je po njej vzpenjalo kar nekaj avtomobilov. Najprej skozi gost smrekov gozd, nato pa po dolgih, vedno bolj golih serpentinah sva (bolj iz užitka kot zaradi prometa) vozila počasi, se ustavljala in slikala in kmalu nama je postalo jasno, zakaj je vsak, ki se vzpne po ovinkih slavne DN7C, nad njimi tako navdušen. Pogled na cesto pod nama, ki se je kot neskončno dolga kača vila navzgor po pobočju, je bil namreč z vsakim višinskim metrom bolj fantastičen.

Vozila sva skozi galerije in čez viadukte, ki jih je tu in tam že načel zob časa, nad nama so se vsake toliko pojavile sence rdečih gondol, ki so vozile do ledeniškega jezera Bâlea na vrhu prelaza. Bila je sobota, prometa z obeh strani vedno več in jasno nama je bilo, da se gneči pač ne bova mogla izogniti.

Na prelazu, tik preden cesta zavije v predor, ki je z 884 metri najdaljši cestni predor v Romuniji, je že vladal manjši kaos, vključujoč nepregledno število vozil, obiskovalcev ter stojnic s hrano in spominki, zato se tam nisva zadržala prav dolgo: en langaš in nekaj posnetkov kasneje sva jo skozi tunel, v katerem se je z nasprotne strani že naredila dolga kolona, mahnila na drugo stran.

Na poti do drugega najvišjega jezu v Romuniji: več ovinkov, več piknikov

Nad nama, natančneje 502 metra višje, se je dvigal Moldoveanu – z 2544 metri najvišja gora v Romuniji. Enkrat, verjetno prej v daljni kot bližnji prihodnosti, se bova povzpela tja gor. Na južni strani predora, zadimljenega od neštetih izpuhov tistega dne, pa se je nato odprl nov, spet povsem drugačen svet: še bolj zelen in bolj strm, bolj gozdnat, poln slapov in dolgih ovinkov. Slednji so bili v primerjavi s tistimi na severni strani predvsem zelo polni. A ne avtomobilov, pač pa romunskih gril počitnikarjev. Ker če Romuni kaj obvladajo, potem je to grilanje. In zaenkrat še nisem spoznala predstavnika moškega spola (pa je bilo teh že kar nekaj), ki ne bi obvladal (po vsej verjetnosti prirojenega) giba razpihovanja žerjavice, pripravljene za obračanje mesnin. Grilanje se pretežno ob vikendih odvija skoraj povsod: v naravi, na praktično vsaki zeleni površini, ki je na voljo. Točno tako je bilo tudi tukaj. Kadilo se je na vsakem ovinku in če naju naš predragi romunski svak že pred časom ne bi vpeljal v (in navlekel na) romunsko tradicijo priprave enormnih količin mesa na rešetkah, bi na tistem mestu verjetno doživela kulturni šok. Tako pa sva s spuščenimi okni vozila mimo, uživala v omamnih vonjavah in pozdravljala žar mojstre vseh starosti in ene značilne postave. Oni so nama veselo mahali nazaj in če bi se ustavila, bi naju skoraj gotovo povabili zraven.

Zaradi neštetih ovinkov sva se spuščala počasi in po najmanj uri in pol vožnje, od katere je je dobršen del potekal ob velikanskem akumulacijskem jezeru Vidraru, prispela do istoimenskega jezu. Vsi ljubitelji na začetku omenjene oddaje se boste verjetno spomnili tudi slednjega in kljub temu da je vzdrževalna cesta, ki vodi do njegovega vznožja, za nas, smrtnike zaprta, je bil gromozanski jez, drugi največji v Romuniji, tudi z razgledne ploščadi (katere zlati časi so sicer že minili) naravnost dih jemajoč. Vrnila sva se k avtu, ki sva ga parkirala na pol na cesti, na pol na pesku in tik pred vhodom v tunel, nato pa počasi zapustila temne gozdove čudovitega gorovja Făgăraș.

Še zadnjič v Brașov

A s tem najin izlet tega dne še ni bil končan: čakalo naju je namreč še preostalih sto šestdeset kilometrov krožne poti – lokalnih cest, ki so vodile skozi majhne vasi in velike kraje, polne obcestnih stojnic s hruškami, jabolki in medom, pa čez gorske prelaze in mimo zelenih pašnikov. Ko sva prispela v Curtea de Argeș, kjer sva spet zavila proti hribom, se nama je zaradi nasadov nizkih dreves, med katerimi je rasla visoka svetla trava, zdelo, kot da se voziva po hrvaški Istri. Za konec, preden sva se še zadnjič vrnila v Brașov, sva se ustavila pri najslavnejšem med romunskimi gradovi – gradu Bran.

Naslednjih sedem dni nisva potovala. Zadnji teden v Romuniji sva namenila preživljanju časa s sestro, svakom in najinim najljubšim nečakom, našo malo družinico, ki si je v dolini Prahova, v simpatični vasici, katere ime bi se v prevodu glasilo nekaj podobnega kot tam, kjer rastejo lipe in kjer je konjska vprega še vedno nekaj povsem vsakdanjega, uredila svoj novi dom. Imeli smo se lepo, lepše kot kdaj koli prej in zelo, zelo težko sva se vrnila nazaj.

Preberi tudi:
Divji Karpati • Gorovje Bucegi: Babele, Sfinga in vzpon na Omu
Divji Karpati • Krvavo jezero in mogočna soteska Bicaz
Divji Karpati • Nacionalni park Retezat: vzpon do jezera Bucura
Na obisku v Romuniji: vrnitev v Bukarešto
Na obisku v Romuniji: iz mesta na podeželje
Na obisku v Romuniji: Constanţa
Na obisku v Romuniji: Bukarešta
Območje gostega prometa
Made in YU ali zakaj se v Romuniji počutim kot doma

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja