Najboljše leta 2018

Najbolj všečkanih devet fotografij na mojem Instagramu v letu 2018 je bilo sledečih (v tem vrstnem redu): zimski pogled na Blejsko jezero z Ojstrice, prazen pomol na Podpeškem jezeru, oblačno nebo nad trgom Münsterhof v Zürichu, domača focaccia iz pod spretnih prstov Mr. P.-ja, čarobno jezero Sorapis v Dolomitih, enako čarobna korita Kamniške Bistrice, stolpnici TR3 v snežni nevihti, Mr. P. na kolesu na poti v Črnomelj ter jaz na kolesu na eni od dolomitskih serpentin. Dogajalo se je precej, a to še zdaleč ni bilo vse – med zgoraj navedenimi namreč manjka nekaj meni najbolj ljubih dogodkov. To je mojih naj 9.


Najdaljša po tračnicah: V Zürich z vlakom

Od začetka septembra iz Ljubljane po sedmih letih spet vozi direktni vlak v Trst. Vožnja traja slabe tri ure. A najdaljša železniška pustolovščina preteklega leta se je zgodila dobrega pol leta pred tem – do Züricha sva z nočnim vlakom potovala polnih dvanajst ur. Zürich je bil hladen, a naju je pogrelo vsakič, ko so iz denarnice frčali franki. Za kino sva jih naprimer odštela slabih dvajset. Na osebo. Toplo je bilo v enem najlepših botaničnih vrtov na svetu, ne pa tudi pa na Uetlibergu, zasneženem hribu nad mestom, na katerega naju je, kakopak, zapeljal bleščeč svetleč rdeč švicarski vlak. Domov sva se vrnila z bistveno lažjo denarnico in nekaj dodatnimi kilogrami čokolade prtljage v nahrbtniku.


Najdlje z letalom: Prvič na Švedsko 

Najdaljše (pa tudi edino letalsko) potovanje preteklega leta je bilo na Švedsko in bilo je točno tako, kot sva si predstavljala, da bo. Pojedla sva nemalo fik, se vozila z vodnimi taksiji, raziskovala zaspane ribiške vasi, posejane z lesenimi hišami, naredila tisoč in eno fotografijo zaledenelih zalivov stockholmskega arhipelaga in se vsak večer navdušeno grela v savni. Kako se jo pravilno uporablja, sva ugotovila potem, ko sva se prvič pošteno opekla. Dobesedno.


Najdaljša biciklistična: Črnomaljska z vlakom

2018 je bilo leto, ko sem kolesarsko sezono zastavila povsem zares: razgledi se sicer ne morejo primerjati s tistimi na Sella Rondi ali Mangartskem sedlu, a dejstvo je, da je bila najdaljša tista v Črnomelj. Roko na srce, zadnji kilometer do stotke sem nabrala z delanjem krogov po parkirišču železniške postaje. Nazaj smo šli, se razume, z vlakom.


Najbolj aktiven dopust: Počitnice v Dolomitih

Težko bi kakšen dopust primerjala s tistim v Dolomitih. Prvotna ideja je bila, da jaz kolesarim po krajših (in lažjih) dolomitskih trasah, fanta pa gresta po svoje, a sta me že prvi dan prepričala, da z njima odpeljem Sello Ronda. In sem jo, a sem nato rabila dan počitka. Z Mr. P.-jem sva se povzpela do jezera Sorapis, ki slovi po svoji značilni celeste barvi, z gondolo smo se zapeljali na Sass Pordoi in Marmolado in se v zavetju treh dimnikov, trmasto zavitih v oblake, sprehodili do koče Lavaredo. Manjkalo ni niti tehničnega izobraževanja, kar v praksi pomeni, da si znam od poletnih počitnic dalje zračnico na kolesu zamenjati sama.


Najljubša hribovska: Izlet presenečenja: Na Vogel

Ne glede na to, da se Mr. P. občasno trudi, da bi mi dokazal nasprotno, bodo na moji lestvici najljubših aktivnosti na prostem hribi vedno zmagali nad kolesarjenjem. Tako slednjega kot prvih je bilo letos obilo, dve pohodniški turi pa sem prvič odhodila celo sama. Januarja smo jo mahnili na planino Lipanca (in zatem na Ojstrico nad Blejskim jezerom, kjer je nastala najbolj všečkana fotografija preteklega leta), avgusta sva se potepala okrog jezera Sorapis, septembra okrog Krnskega jezera, najbolj aktiven pa je bil ravno december: najprej sem se sprehajala po Vremščici, potem sva z Mr. P.-jem ob spremljavi snežne nevihte osvojila Kamniški vrh, za zaključek leta pa sem raziskovala hribe nekdaj največjega hrvaškega otoka. Moj najljubši vzpon se je zgodil junija, ko sta me Rok in Mr. P. za rojstnodnevno presenečenje peljala na Vogel. Razgledi na vse strani so bili fantastični, vrhunec dneva je bil druge sorte: Mr. P. je namreč končno premagal strah pred nihalkami.


Najbolj pestra motoristična: Po avstrijskih panoramskih cestah z motorjem

Pri meni hribi premagajo kolesarjenje, pri Mr. P.-ju kolesarjenje premaga vse, tudi motociklizem. Ampak v slednjem v resnici oba močno uživava in vsake toliko pride na vrsto tudi kakšen moto vikend. Naj izlet preteklega leta je bilo brez dvoma jesensko potepanje po avstrijski Koroški, po vijugastih cestah gorovja Nockberge in po dolini Malte, vse do najvišje ležečega jezu v Avstriji. A oktobrski dnevi so bili že kratki in hladni, vožnja čez Ljubelj po temi pa čisto posebno doživetje.


Najljubše mesto: Berlin

Potovanje v Berlin je bil edini pravi roadtrip minulega leta. Da bova nad mestom navdušena tisti trenutek, ko bova zapeljala vanj, je bilo obema jasno že ob načrtovanju poti. V vsakem od treh do zadnje minute natrpanih dni je bila vsaj ena ura odmerjena obisku kolesarskih trgovin in Mr. P. se je načrta držal povsem resno. Večino časa sva, jasno, namenila izobraževanju na področju zgodovine, arhitekture in lokalne kulinarike. To je sicer težko verjetno, ampak če vam kdaj zmanjka idej, kaj početi v Berlinu, močno priporočava šetnjo, tek ali pa morda kajtanje po nekdanjem letališču Tempelhof.


Najdaljši morski oddih: Pozimi na morje: Krk

Septembrsko kolesarjenje po Istri bi sicer veljalo šteti kot morskih oddih, ampak tisti pravi je v resnici prišel šele decembra. Mr. P. je napakiral svoj bicikel, jaz pohodne čevlje in sva šla: kolesarit, osvajat krške vrhove, jest preveč in v prekratkih časovnih razmakih, peglat kavč. Brez dvoma ene od ljubših novoletnih počitnic doslej.


Naj tečaj: Izpod peresa: Kaligrafija

Po štirikrat po tri ure dolgem tečaju na ljubljanskem gradu znam kaligrafirat. Okej, znam pisat v teksturi, eni od oblik gotice. A učna pot je bila trnova. Na začetku sem skoraj poln tuš polila po še nepopisani skripti in si napackala vsaj dva puloverja. Potem sem (nekoliko manj poln) tuš polila po delno popisani skripti. Ampak po nekaj deset urah vežbanja me roka ne boli več in tudi konic prstov nimam več (tako) črnih. Spisala sem tudi nekaj zares očesu prijetnih novoletnih voščilnic. Pa jaz sploh ne pišem novoletnih voščilnic. Ampak če človek nekaj zna, se je pač treba pohvalit.  

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja