vselepoinprav.si

Lanski božič so oni prišli k nam in skupaj smo v Brezju preživeli pol decembra in še prvo polovico januarja. Letos sva za praznike midva obiskala njih. To je bil njihov prvi božič v novi hiški in imeli smo vse, kar se za tako priložnost spodobi: velikansko smreko z raznobarvnimi okraski, pod njo pa kopico daril, majhnih in velikih, vključno z leseno železnico, ki se je izpod smreke vila po celi dnevni sobi. Jedlo se je ves čas in to ne malo, sarme so bile na meniju vsaj petkrat. Po novem letu smo se – z darili, ki jih še nismo odprli in dobrotami, ki jih nismo uspeli pojesti – napakirani v dva avtomobila, skupaj odpravili v Slovenijo. A vmes se je zvrstilo deset pestrih dni, v katere nam je uspelo vriniti celo nekaj izletov.

Naravni rezervat Vulcanii Noroioși: blatni vulkani sredi neposeljenih gričev

Romuni razdalje dojemajo drugače kot mi. Za njih je dve uri vožnje do želene destinacije približno tako, kot bi pri nas rekel, da boš skočil v sosednji kraj v trgovino. In smo šli – iz domačega okrožja Prahova v sosednji Buzău, pogledat blatne vulkane – naravno znamenitost, skrito med gole, neposeljene griče. Na poti smo se v eni od obcestnih prodajaln ustavili za nakup lokalnih delikates, prijazna gospa za pultom pa nam je v roke stisnila še nekaj zajetnih kosov domačega cozonaca, romunskega božičnega peciva, podobnega naši potici. Po slabih dveh urah smo na bolj ali manj praznem parkirišču pustili avto in se proti plačilu vstopnine v višini enega evra po osebi sprehodili skozi ta za Romunijo edinstven geološki in botanični naravni rezervat.

To je bila resnično posebna pokrajina: gola, polna brazd iz posušenega blata, in zelo monokromatična. Vulkanom podobni blatni stožci, visoki od nekaj centimetrov pa vse do nekaj metrov, nastajajo z izbruhi plinov iz globine proti površju: ti skozi podzemne plasti gline in vode navzgor potiskajo slano vodo in blato in tam ustvarjajo edinstvene stožčaste strukture. Blato, ki teče iz njih, ni vroče, lahko pa na koži povzroči poškodbe, zato se ga ni preveč priporočljivo dotikati. Kljub vsemu hoja po mehkem svežem blatu ni prepovedana, je pa nad brazdastimi kanjoni po robu območja speljana lesena učna pot z informativnimi (in opozorilnimi) tablami.

Na poti domov smo jo mahnili čez hrib in skozi gozd, vse do samostana Ciolanu, a ta ni bil razlog, zakaj smo se zapeljali tja gor. Prišli smo se namreč sprehodit skozi muzej na prostem Tabăra de Sculptură Măgura, med kamnite skulpture, posejane po travnikih v bližini samostana, ustvarjene v okviru kiparskega tabora v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Vsak od kipov je edinstvena kreacija posameznega umetnika, ki je nastala prav na tistem mestu, marsikatero od njih pa je danes že zajel bližnji gozd. Večerno sonce je nebo obarvalo v oranžno-rdeče odtenke in vzdušje med nemimi kipi in šumečimi krošnjami dreves je bilo zares nekaj posebnega.

Slănic: največji rudnik soli v Evropi

Lepo vreme ni pogoj za obisk rudnika, a smo ga vseeno imeli, saj je deset dni skupaj sijalo sonce. Tako smo se na enega od njih, zjutraj, ko še ni bilo gneče – v Slănicu je skoraj vedno gneča (je le največji rudnik soli v Evropi in tretji največji na svetu) – odpravili na izlet v podzemlje. To je bila svojevrstna izkušnja: na velikem makadamskem parkirišču v središču mesta smo pustili avto in kupili karte, nato pa nas je eden od številnih belih minibusov romunskega podjetja soli Salrom odpeljal v podzemni rov. Meter za metrom, ovinek za ovinkom, na katerih smo srečevali druge minibuse in občasno kakšen tovornjak, smo se spuščali vse globlje, dokler se nismo dvesto osem metrov pod površjem znašli pred umetno zaprtim tunelom z majhnimi vrati.

Težko objektivno in brez pretiranega navdušenja opišem občutke, ki so me preplavili v trenutku, ko sem dojela razsežnosti tistega, kar se je skrivalo za vrati. Ampak lahko poizkusim. Po nekaj deset metrov dolgem rovu se je pred nami namreč odprla gromozanska, štiriinpetdeset metrov visoka, na spodnjem delu dvaintrideset, na zgornjem pa deset metrov široka dvorana, po svoji obliki še najbolj podobna cerkveni ladji. Neuko oko bi snov, ki se je lesketala na stenah, na stropu in tudi na tleh, zlahka zamenjalo za marmornato, a to ni bil marmor – znašli smo se v velikanskem prostoru, z vseh strani popolnoma obdanim z mineralom, ki se – to sem se naučila šele kasneje – imenuje halit. Po domače: kamena sol.

Dvorane so se odpirale ena za drugo (vsega skupaj jih je bilo samo v tistem nadstropju štirinajst) in razen tiste, ki je bila zaradi zdravilnih učinkov tamkajšnje mikroklime namenjena bolnikom z boleznimi dihal, so bile vse ostale dodeljene aktivnostim, ki se navadno sicer ne dogajajo dobrih dvesto metrov pod zemljo. V eni so igrali nogomet, v drugi vozili gokart, v tretji se je odvijala runda minigolfa, če jih naštejem le nekaj. Sprehodili smo se mimo razstave kipov (iz soli) in manjšega planetarija. Sem in tja je bilo postavljenih nekaj piknik miz in kar nekaj jih je bilo zasedenih. V eni od dvoran se je nahajalo umetno jezero, v sosednji trgovina s spominki. Avtomati s pijačo in prigrizki, potisnjeni ob steno, se mi niso zdeli več nič posebnega – če ste kdaj obiskali Romunijo, potem veste, da so ti dostikrat postavljeni na najbolj neverjetnih mestih. Pot nas je vodila tudi mimo ogromnega jaška – v Slănic se je bilo nekoč namreč mogoče spustiti z dvigalom. Jašek sicer še obstaja, vse njegove kovinske dele pa je že zdavnaj razjedla sol.

Izkopavanja v rudniku danes ne potekajo več, s svojimi dvajsetimi dvoranami in dvema nadstropjema je od leta tisoč devetsto sedemdeset namenjen izključno obiskovalcem. Zgornja, starejša etaža se imenuje Mihai. Ima šest dvoran, v katerih med drugim občasno potekajo tekmovanja letalskega modelarstva. Spodnja, mlajša, ki jo od zgornje loči štirideset metrov debela plast in se ponaša s štirinajstimi večnamenskimi dvoranami, nosi ime Unirea. To smo obiskali mi. Upam si reči, da je bila to ena izmed najbolj zanimivih romunskih dogodivščin in teh v preteklih nekaj letih ni bilo malo. Na površju, ob parkirišču, kjer smo pustili avto, smo nato nakupili nekaj halita za domov. Jaz sem vzela majhen košček. Cosmin je vzel desetkilogramskega.

Vse do meje z Bolgarijo: pristaniško mestece Giurgiu

Moj dragi romunski svak ima v enem od rokavov Donave, tik ob bolgarski meji, parkirano svojo novo (staro) barko. Ta je zaenkrat le pogojno plovna in bo, preden se bomo lahko z njo vozili po delti do Črnega morja, potrebovala še kar nekaj ljubezni in podobno veliko ur dela. Njen čuvaj je trenutno Nea Ion, simpatičen star stric, mornar po duši in čisto pravi Romun, ki nam je s kolesom pokazal pot do priveza. Slednji je bil sestavljen iz starih čolnov, odsluženih desk in plavajočih pontonov, na koncu te prikupno improvizirane konstrukcije pa se je zibala bela barkača, zaradi katere smo se za eno popoldne pripeljali v sto petinosemdeset kilometrov oddaljeni kraj na samem jugu Romunije. Fantom so se zalesketale oči in naslednjo uro in pol smo preživeli na vodi.

Nea Ion se je zatem poslovil, mi pa smo se zapeljali v nekaj minut oddaljeno pristanišče mesteca Giurgiu. Pred nami se je raztezala mogočna Donava, na nasprotnem bregu so se v večernem soncu bleščala pročelja hiš bolgarskega mesta Ruse, ki si je zaradi svoje lege ob reki ter arhitekturne mešanice baročnih, rokokojskih in art noveau zgradb prislužil ime mali Dunaj. Nad našimi glavami so se spreletavali krokarji in galebi, z Mr. P.-jem pa sva le nemo občudovala reko, sončni zahod in čudovito zgradbo luške kapitanije.

Domov grede smo se za nekaj ur ustavili v Bukarešti in skoraj sem že pozabila, kako zelo mi je to mesto všeč. Skoraj.

Pred domačim pragom: odkrivanje občine Teișani

Takrat, ko se nismo potepali ali jedli, smo se igrali z leseno železnico, zlagali drva, hodili na sprehode skozi vas in včasih še na Hruškov vrh. Poslikala sem vse tiste hiške, ki so se mi prejšnjikrat izmuznile. Na zadnji dan v letu sva se z Mr. P.-jem udeležila vaškega tekmovanja v tradicionalnem pokanju z bičem. Kot opazovalca, se razume. Med seboj sta se pomerili dve ekipi fantov in moških, oblečenih v lokalne noše in zmagala je tista, katere udarjanje z bičem je bilo bolj impresivno. Vsaka od ekip je s seboj pripeljala plugușor – s smrekovimi vejami, pisanimi trakovi in zvonci okrašen voz, ki ga je vlekel konj. Tudi izgled voza je prispeval k razglasitvi zmagovalca. Na koncu so med sodelujoče in opazovalce razdelili domač cozonac. Bil je odličen.

Potem smo se odpravili na dolgo pot v Slovenijo. Za najmlajšega člana je bilo to prvo potovanje z avtom v njegovo drugo domovino. Komaj je čakal, ker Slovenija je babi Joži.

Druge romunske dogodivščine:
Na obisku v Romuniji: Rdeča soteska
Divji Karpati • Transfăgărășan: po najlepši gorski cesti na svetu
Divji Karpati • Gorovje Bucegi: Babele, Sfinga in vzpon na Omu
Divji Karpati • Krvavo jezero in mogočna soteska Bicaz
Divji Karpati • Nacionalni park Retezat: vzpon do jezera Bucura
Na obisku v Romuniji: vrnitev v Bukarešto
Na obisku v Romuniji: iz mesta na podeželje
Na obisku v Romuniji: Constanţa
Na obisku v Romuniji: Bukarešta
Območje gostega prometa
Made in YU ali zakaj se v Romuniji počutim kot doma