Na prvo decembrsko soboto sem pohajkovala po Vremščici, teden dni zatem sva v blagi snežni nevihti sopihala na Kamniški vrh. Ker mi je bilo vreme izjemno naklonjeno, sem nekajkrat, včasih tudi več dni zapored, skočila na Rožnik. Posejala sem božično žito. Novo domovanje je pri nama našel kaktus, ki šteje že dobrih deset let.
Preberi več »
Med prazniki sva jo mahnila na roadtrip v Berlin. V lokalni trgovini z živili sem si zadnjič mimogrede kupila nove flance. Ob torkih hodim na grad na tečaj kaligrafije. Neke vetrovne jesenske nedelje smo se, s kapami, potegnjenimi krepko čez uhlje, potepali po ustju reke Soče.
Preberi več »
Z vlakom v Trst, s kolesom po Istri, peš v hribe. V stanovanju pa čisto moj čisto pravi švedski Stringhylla. Preberi več »
V italijanske hribe. Med knjige. Po najvišje ležeči asfaltirani cesti na sončni strani Alp.
Lani v Verono, letos na Vogel. Obožujem izlete presenečenja, a bi težko izbrala najljubšega. Prvič sem z Rozi prisopihala na Rakitno in občutek je bil fenomenalen. Na vrhu, seveda. Po Selški dolini sva se junija potepala kar trikrat, od tega naju je pot enkrat zanesla vse do Davških slapov. Z odprto streho Matejevega malega zelenca sva se konec meseca z avtovlakom zapeljala po slikoviti Bohinjski železniški progi.
Se je začel s kratkim, a zelo zelo sladkim potepanjem po Stockholmu in njegovi okolici. April je tudi mesec, ko se zame (ne pa tudi za Mateja, zanj zimske temperature pač niso ovira) začne sezona rekreativnega kolesarjenja. Pa motoristična sezona. V Brezju pa sezona vrtnarjenja.
