Najboljše leta 2019

Največ všečkov na mojem Instagramu je letos poželo spodnjih devet fotografij. Petkrat hribi, trikrat volvič, enkrat bicikel. Rezultat je pravzaprav kar malce zaskrbljujoč, saj izkazuje izjemno stereotip(ič)no slovensko naklonjenost do vseh zgoraj navedenih hobijev, pa najsibo s strani tistih, ki so pod fotografijami stiskali rdeče srčke kot tudi s strani avtorice, ki je fotke konec koncev objavila. Kakorkoli že: najbolj všečkane fotke ne sovpadajo nujno z meni najljubšimi objavami, ki sem jih na vselepoinprav spisala letos – te namreč sledijo spodaj.


Naj potovanje leta: Z avtom po Islandiji

Naša islandska popotniška druščina je bila sestavljena iz sedmih članov, med katerimi je najmlajši štel komaj enajst mesecev in pol. Najeli smo dve super Dacii in v desetih dneh prevozili nepozabno krožno pot po otoku. Občudovali smo slapove, vzdihovali ob brbotajočih jezercih vročega blata, se povzpeli na rob vulkanskih kraterjev, prečkali nekaj niti ne tako zalo nedolžnih rek, se basali z islandskim superjogurtom Skyr in na lokalni radijski postaji poslušali Bubbija Morthensa. Še bi šla nazaj. Za nekaj dni raziskovat Zahodne fjorde in na večdnevni pohod po notranjosti otoka, tam kjer skoraj ni cest in zelo malo turistov.


Najlepša hribovska: Prestreljenik

Letošnji januar nam je naklonil kar nekaj snega in nemalokrat sem uživala v zimskem planinarjenju bodisi v Polhograjcih bodisi v Julijcih, najlepši hribovski vzpon pa je, tako kot lani, sledil za moj rojstni dan – tokrat sva se povzpela na Prestreljenik. Nihalke, gondole in podobne grozote so od lanskega leta za Mr. P.-ja z vsako ponovitvijo nekoliko bolj znosne, zato je tudi vzpon iz razbeljenega Bovca na prijetnih dvajset stopinj ohlajeno zgornjo postajo kaninske žičnice predstavljal pravo odrešitev. Na vrhu, med belimi skalami in oblaki, ki so drveli mimo, se je pred nama odprl veličasten razgled na okoliške vrhove, nekaj metrov nižje je po ostrem skalovju brezbrižno skakljal mlad gams, malce manj suvereno pa se je ob ostre kamne spotikal mlad italijanski par. Verjetno zato, ker sta nosila tanizke allstarke


Najljubša skandinavska: København z okolico

Od štirih dni, ki sva jih namenila kratkemu vikend potovanju na Dansko, sva dva preživela v Københavnu, enega na severni obali otoka Zelandija, za en dan pa sva čez most skočila še v Malmö. København sva raziskovala z mestnimi kolesi, v Hornbæk sva se zapeljala z vlakom. Pojedla sva nenormalne količine danskega peciva in štručk s hrenovko, drugačnih in slastnejših od tistih, ki jih poznamo pri nas. Na grozo Mr. P.-ja (eden od strahov, ki jih še ni uspel premagati), sva v drugem najstarejšem še delujočem zabaviščnem parku na svetu preizkusila enega od vlakcev smrti.


Najbolj razgleden enodnevni roadtrip: Po gorski cesti pod Veliki Klek

Medtem ko sva lanskega oktobra ovinke avstrijskih panoramskih cest polagala z motorjem, je letošnja jesenska vožnja pripadla najinemu novemu Švedu. Vrhovi Visokih Tur so si že nadeli bele kape in za las sva ujela zadnje sončne dneve, preden je velikokleška cesta za pol leta zaprla svoja vrata, tj. zapornico. Spustila sva se do spodnje postaje vzpenjače in ugotovila, da se je od najinega zadnjega obiska ledeniški jezik skrajšal najmanj za osemdeset metrov in naenkrat se ideja o raziskovanju alpskih lepot z katerimkoli od motornih vozil ni zdela več tako zelo fina. Mr. P. pa je nato znova pripomnil, da cesto naslednje leto čisto zares napade s kolesom.


Najpreprostejša motoristična: Kočevje

Zgodaj spomladi, ko je s cest že očiščen pesek in je v najtoplejšem delu dneva z zaščitne obleke brez hujših posledic mogoče odstraniti toplotni sloj, so kratki spontani izleti v bližnje, manj obljudene kraje najlepši. To ponavadi pomeni kavo med lokalnim prebivalstvom v edinem ali vsaj enem od redkih kafičev na mestnem trgu, sprehod skozi pravkar pospravljeno tržnico, martinčkanje ob jezeru ali podobnem vodnem telesu, navadno bistveno manj obiskanem od mestne kavarne. Kočevje je eno od takšnih mest in ravno zato mi je všeč.


Naj babji žur: Za vikend na morje

Ne spomnim se več, koliko let je minilo, odkar smo jo nazadnje skupaj mahnile na morje in to ni pomenilo nič dobrega, ker čas zadnjih nekaj let teče veliko prehitro. Končno smo uspele uskladiti urnike in določile vikend, ko smo vse lahko. Fantje so, jasno, ostali doma, hrana (te je bilo v naši družbi že od nekdaj v izobilju) in pijača (te je bilo sicer manj kot hrane, a je bila razlika zanemarljiva) pa ne. Spat smo hodile v zgodnjih jutranjih urah in v poznih vstajale. V soboto zvečer smo šle u lajf.


Najdaljša s kolesom: Prvič po Ciclovii Alpe-Adria

Da bo naporno, sta me strašila že nekaj dni pred turo. Da bo lepo, mi je Mr. P. razlagal zadnjih nekaj let. Da mi bo pomagal, če bo nastopila kriza, mi je tistega jutra obljubil Mr. S. Zgodilo je vse od naštetega in nikoli mi ni bilo žal, da sem šla. V nekdanjih postajah, zdaj preurejenih v kafiče, smo naročali kavo in kokakolo ter v slabih štirih urah naredili osemdeset kilometrov in tisoč petsto metrov višincev. Potem je bicikel nekaj časa počival.  


Najboljša knjiga: Sapiens. A Brief History of Humankind

O tem, katera žival je bila v zgodovini človeštva udomačena prva, kateri gen je tisti, zaradi katerega naj bi ljudje visoko kalorično hrano goltali hitreje in z večjim užitkom kot zdravo ter kako se je razvila prva pisava. Če bi radi izvedeli, zakaj so gigantske želve na otočju Galapagos uspele uiti izumrtju in kako jo je ameriškim astronavtom, ki so pred poletom na luno vadili v puščavi na zahodu ZDA, zagodlo indijansko prebivalstvo, je ta knjiga prava izbira.


Najtežje pričakovan obisk: Vrnitev v Bukarešto

V petek, trinajstega decembra, se je zgodila ena od najlepših stvari, ki se lahko pripeti v življenju starejše sestre: dobi nečaka. In tako sem zdaj teta, tanti, mătuşă Lea. Vsi po vrsti smo komaj dočakali zadnje dni v mesecu, ko smo končno lahko obiskali našega najmlajšega člana, malega miškota, ki sliši na ime Zoran.

Sorodni prispevki:
Najboljše leta 2018

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja