vselepoinprav.si

Po slabih osmih letih se tisoč dvesto petdeset kilometrov in v povprečju štirinajst ur vožnje v kosu pravzaprav sploh ne zdi več tako zelo daleč. Danes se pač usedemo v avto in gremo. Čas potovanja je načeloma odvisen od treh stvari: števila postankov (ki so navadno pogojeni s številom potnikov pa tudi vozil), gneče na cestah in najbolj obljudenem madžarsko-romunskem mejnem prehodu (ta je tam praktično neizogibna), konec koncev pa tudi od vozila samega. Sicer se je za najbolj udobnega doslej izkazal najin zvesti Šved, a tudi z malo rdečo Dacio se da na tako dolgo pot in v resnici je prav zabavno. A tokrat je bilo to njeno poslednje potovanje, njen šestnajsturni spomladanski labodji spev.

Čez Madžarsko: neskončna siva avtocesta in prostrana rumena polja

Skoraj brez izjeme se na to pot odpravljamo (ali odpravljava, če potujeva sama in to pot je bilo tako) v zelo zgodnjih jutranjih urah, ponavadi okrog štirih, najkasneje ob petih. Če se zunaj dani, je že prepozno, še posebej poleti. Prvi postanek sva tudi to pot naredila nekje ob Blatnem jezeru, čeprav je bilo slednje veliko predaleč, da bi lahko rekla, da sva bila tam. Že vsaj osem let si obljubljava, da si bova enkrat vzela dan ali dva in prekolesarila del obale. Enkrat že, a tudi tokrat še ne.

Pri Budimpešti za spremembo ni bilo večjih zastojev in kmalu sva že drvela skozi neskončno madžarsko ravnino proti jugu. Tudi te se sčasoma navadiš, najlepša pa je ravno v začetku maja, ko na prostranih poljih, ki jim dostikrat ni videti konca, zacveti oljna repica in pokrajino odene v živo rumeno barvo. Bolj kot sva se oddaljevala od Budimpešte, manj prometa je bilo na cesti; bil je četrtek, prvi maj še daleč in za hip sva se pustila zapeljati misli, da se tokrat morda le izogneva kolonam vozil, čakajočim na vstop v Romunijo. Bila sva naivna, to se je doslej v resnici zgodilo samo enkrat in še to zvečer. Na koncu sva čakala le slabih dvajset minut in kljub najinim začetnim pomislekom, carinika niti malo ni zanimalo, zakaj dva slovenska državljana tako nestrpno pričakujeta vstop v državo z vozilom romunskih registrskih tablic.

Skozi romunske vasi in čez Karpate

Mejni prehod Nădlac se po vožnji čez pol Slovenije in celo Madžarsko nahaja ravno nekje na polovici poti in postanek na prvi romunski bencinski črpalki je postal že kar stalnica, če ne celo nuja. Prav tako nama je v navado prišla takojšnja založitev z romunskimi čokoladnimi ploščicami, ki so, blago rečeno, brez vsake primere.

Zahodni del Romunije se ponaša z največjim deležem avtocest, ki so – v nasprotju s splošnim prepričanjem – v resnici zelo lepe, tudi zato, ker so še razmeroma nove. Mimo Arada in Temišvarja ter skozi dve regiji – Crișano in Banat – si kot bi mignil, prvič se vožnja zares upočasni šele med krajema Margina in Coșevița, kjer se avtocesta za nekaj kilometrov prekine in je potrebno po regionalni cesti prečiti manjšo planoto. Mr. P. vsakič znova pripomni, da mu bo žal, ko bo avtocestni odsek končan in se ne bomo več vozili skozi lepe listnate gozdove in ob cesti kupovali medu, sira in grozdja. Mr. C., moj dragi romunski svak, ob takšnih priložnostih rad pripomni, da ni bojazni, da bi se to zgodilo prav kmalu.

Vseeno sva si vzela čas in uživala v razgledih s planote, po kateri poteka nevidna meja s Transilvanijo, največjo romunsko pokrajino, nato pa se na drugi strani hriba znova priključila avtocesti. Ta je zgrajena do mesta Sibiu – zaradi svojega geografskega položaja enega najpomembnejših prometnih vozlišč v Romuniji, pa tudi enega najpomembnejših kulturnih središč z odlično ohranjenim zgodovinskim mestnim jedrom. Mesto je visoko na seznamu vsakega popotnika po Romuniji in je bilo pred leti celo razglašeno za osmi najbolj idiličen kraj za življenje v Evropi. Od tam do najine ljube vasice, uro in pol oddaljene od Bukarešte in nič manj idilične kot Sibiu, ni več avtocest, le še ob vijugasti, tranzitni cesti razpotegnjene vasice in mogočni Karpati. Pogled na slednje se odpre kmalu zatem, ko se avtocesta konča in zdelo se nama je kar primerno, da si na takšni lokaciji privoščiva kosilo z razgledom. Mr. P. je razpakiral svoj mali gorilnik, jaz pa vrečko tortelinov in pojedla sva v družbi skupine mršavih potepuških psov.

Zadnji postanek sva naredila na robu Brașova, še enega starih, lepo ohranjenih in posledično najbolj obiskanih romunskih mest, potem pa je nastopil čas za poslednji odsek poti: adrenalinsko vožnjo čez prelaz Bratocea. Serpentinasta cesta, vedno polna prehitevajočih avtomobilov in tovornjakov, je bila v zgodnjih večernih urah presenetljivo prazna in z malo rdečo Dacio sva na ovinkih pridobila ves tisti čas, ki sva ga med kosilom zapravila. Na vrhu prelaza sva vstopila Muntenijo, četrto in zadnjo regijo na najini poti. Prebivalci hiške na južni strani Karpatov so naju že nestrpno pričakovali in po slabih šestnajstih urah vožnje sva prispela na cilj.

Olteni, draga vas domača

Veselje je bilo vsestransko in nepopisno, tako prvi kot vse naslednje dni in verjetno nima smisla posebej poudarjati, da je teden minil kot bi mignil. Z vsemi mogočimi orodji smo se spravili na novo pošiljko drv, presajali zemljo, barvali korita za rože, pihali regratove lučke in če nam je ne bi zagodla kmetijska mehanizacija, bi pokosili tudi sadovnjak. Pri Veselem sodčku, odlično gostilnico v katero se vedno znova vračamo, smo se po večerji sladkali s papanași – krofom podobno sladico, prelito s kislo smetano in sadnim prelivom, doma pa z dobrotami iz slovenske zaloge: domačico, frondiji in cockto. V nedeljo dopoldan, ki je v Romuniji rezerviran za obisk vaške tržnice, na kateri je mogoče kupiti vse od copat do zelenjave, smo tudi tokrat naredili obvezen postanek na stojnici, kjer strežejo mici – tradicionalno, na žaru pripravljeno mesno jed.

Sprehodili smo se na bližnji, vsem najljubši Hruškov vrh (Vârful părului), kjer smo si naredili pravi mali piknik, kljub temu da smo doma pozabili odejo in kozarčke za pijačo. Mr. P. je iz nahrbtnika spet izvlekel svoj mali gorilnik in kavo spil kar iz džezve.

Enodnevni izlet do jezera Svete Ane

Na predzadnji dan najinega obiska smo šli na izlet. Z malo večjo rdečo Dacio, takšno za sedem ljudi, smo se odpravili proti severu: nazaj čez Karpate in v Transilvanijo, vse do vulkanskega jezera Svete Ane (Lacul Sfânta Ana), edinega te vrste v Romuniji. Jezero skupaj z bližnjim močvirjem Mohoș spada v istoimenski naravni rezervat, njegova gladina pa se zaradi odtekanja vode v vulkan iz leta v leto niža. Po ovinkasti cesti smo se skozi svetel listnat gozd vzpenjali vse više in ob potoku, ki se je vil ob cesti, oprezali za domovanji bobrov ter natihem upali, da bo izza katerega od mogočnih dreves pokukala kakšna medvedja glava. Razen na številnih opozorilnih tablah, nameščenih povsod po parku, je nismo videli.

Ker je najmlajši član zaspal tik pred koncem, smo se do jezera, ki leži na dnu vulkanskega kraterja, z vseh strani obdanega s temnim smrekovim gozdom, sprehodili trije od petih. Nekaj obiskovalcev je po jezeru veslalo z izposojenimi čolni, na klopi ob obali je sedel stric z velikansko sovo v roki, ki si jo lahko v zameno za nekaj levov prijel in pobožal. Ker najmlajšega člana ni bilo zraven, se tako za prvo kot tudi za drugo aktivnost nismo odločili.

Preden smo se obrnili nazaj proti domu, smo odvili še v zdraviliški kraj Băile Tușnad, skozi katerega sva se z Mr. P.-jem peljala že predlansko poletje, ko sva se potepala po nacionalnem parku Cheile Bicazului, a takrat nisva opazila vseh električnih ograj okrog hiš. Te so tam postavljene zaradi res velikega števila medvedov. Domov smo, kot še vsakič doslej, prispeli v poznih večernih urah.  

Nasvidenje do naslednjič!

Nazaj v Slovenijo sva se vrnila z letalom in romunske pokrajine, skozi katere sva se tja grede z avtom vozila več kot polovico dneva, so pod nama švignile kot za šalo. V grlu se mi je naredil velik cmok. Mala rdeča Dacia je verjetno za zmeraj ostala v svoji domovini. Cmok v grlu se je naredil tudi Mr. P.-ju.  

Druge romunske dogodivščine:
Na obisku v Romuniji: blatni vulkani, rudnik soli in lepa modra Donava
Na obisku v Romuniji: Rdeča soteska
Divji Karpati • Transfăgărășan: po najlepši gorski cesti na svetu
Divji Karpati • Gorovje Bucegi: Babele, Sfinga in vzpon na Omu
Divji Karpati • Krvavo jezero in mogočna soteska Bicaz
Divji Karpati • Nacionalni park Retezat: vzpon do jezera Bucura
Na obisku v Romuniji: vrnitev v Bukarešto
Na obisku v Romuniji: iz mesta na podeželje
Na obisku v Romuniji: Constanţa
Na obisku v Romuniji: Bukarešta